Modra pravljica

sak nov dan z zarjo hrepenim,
(ko se zbudim)
odprem oči v svet, kjer njega ni
(ko se zbudim)
POnoči ga poljubljam,
v praznem jutru ga izgubljam
a vem: tri, sedem in devet
najina števila bodo spet.

Modra je pravljica vsa
in v njej sva ujeta oba
kot vesolje je brez dna
vem, da nikoli se ne konča
ujeta v svilo naprej živi
- vse te noči

le v sanjah skupaj sva,
zaman budna iščem ga
ujeta v svilene noči
pravljica naprej živi

Mesec na najino pravljico sije
in ta naju ovije
- v času en sam hip zastane
in izgine v temo spet

- naj me nihče ne prebudi